Veliki Draški vrh - Dolar-Kilar-Vavken, V, 400 m

Beseda je dala besedo, pa smo jo mahnil - Velikemu Draškemu vrhu naproti. Sredi mirne sobotne noči, v spremstvu carja Gogola, smo zdirjali v dolino Krme. Po ravnini se nam je kar mudilo, melišče do vstopa v smer pa nas je le ogrelo na delovno temperaturo. Dedca sta kr določla: "Baba, ti začni!" :). Pa je baba res začela, kva pa če ;)

Prva dva raztežaja sem plezala v vodstvu, drugega sem malo popestrila s platko in prečko :) Blaža pa je čakal detajl smeri, katerega je suvereno splezal, prav tako tudi Dejan, js sm se pa suvereno spočila nad detajlom. Pa kaj češ, sem pa useen ubila dve muhi na en mah - v razvpitem DKV-ju razdevičla nove čeveljce za dostope in nove Galilejke :)

Sledila sta še dva lepa cuga, vmes sicer mal šodra, ampak tut to more bit. Dejan pa je dobil najlepši del smeri! To sva z Blažem takoj ugotovila, ker so se slišali čudni samogovori od tam zgoraj, neki podobnega my loneliness is killing me (zgleda mu midva nisva bla dost, bemtiš, pa je mogu še Britney u DKV pelat ;)) Do konca smeri smo imeli sam še en cug.  Ampak mi smo se z vremenom zmenil, da ko pridemo u jamo, naj začne treskat pa dežvat, da bomo končno lahko tiste sendviče pojedl. In točn tko je blo :) Kamniška trojica, in pa dva akademska asa - Simon in Denis, smo se zbasal v lukno, eno rekl po moško, Jakofčič in njegov kamerat Igor pa se nista dala, zato sta si za zadnji cug izbrala kar plezanje s soteskanjem! No saj res, kaj bi doma vodo trošla, če ni treba, umit se je pa treba ;) Ko je dež ponehal, sem bla na vrsti spet jaz, da zaključim smer, sicer mal s težavo, ker so ble bolečine od žuljev kr mal prehude, ampak, kako že pravjo, kamr gre bk, nj gre pa še štrk :)! Pr nas je pa veljal: kamor gre telica s štrikom, gresta za njo tut dva teleta :)

Za konec je blo treba premagat še malo bolj podrto grapo in že smo bili na zeleni livadi :) ampak, čakal nas je še dooolg sestop...in to okrog rit u žep :) Še dobr da so nas v Vodnikovi bajti nafutral z B vitaminom, drugače bi reveži od vročine dol padl. Pol smo nekak lažje pridričal v spodnjo Krmo. Ja kaj pa druzga, k Firerju se nam je mudil na mešane hmeljeve sendviče, kjer smo sklepčno ugotovil, da smer ni tko lepa, in da bomo Miheliču navil ušesa, ker nas je mal nahecal...Sicer je bil pa odličen dan preživet z odlično družbo!

A ni lepa tale Krma?

Prvi raztežaj

Štant po prvem cugu

Blaž se približuje detalju

In suvereno pomete z njim....

 

Loneliness is killin me, ouyea...

Kompaktne platke

Mi mamo se fajn!

Kok štrikov!

Tale bajta nas je pa odrešila muk!

 

 

 

Vršiči, SZ stena: Lukmanova, IV+/III; 150 m

V soboto, 29.9.2012 je za AŠ Kamnik potekala uvodna tura, katere smo se udeležili tudi mlajši in starejši pripravniki in pa nekateri od alpinistov. Namen smo imeli splezati SZ raz v Vežici, vendar smo si zaradi megle in mokre skale premislili. Nadaljevali smo proti Korošici in vse bolj je kazalo, da s plezarijo ne bo nič, saj nam je nohtalo brez da bi se rokovali s skalo. Nenazadnje sva se z Jakom odločila, da vseeno splezava Lukmanovo. Vsaj za gušt :) Smerca je res lepa, škoda ker je tako kratka. Ko sva opravila s smerjo, pa naju je, glej ga zlomka, pričakal kompletno narejen štant, opremljen z vponkami :) Hmm, res da se nama je vse skupaj čudno zdelo, ampak se nama je smejalo, saj bi bila bogatejša še za frenda in jebico..Ampak veselje se je hitro razblinilo, ko sva za skalami opazila 6 hihitajočih se čelad...nesramneži so nama jo kar dobro zagodli :/ in popestrili dan. Podali smo se še do Korošiče, kjer smo si za silo napolnili baterije, nato pa krenili nazaj v dolino - v našo bazno postajo k Jurju :)

Planjava: Humar-Škarja, V-, 270 m

Ob šestih zjutraj je najprej zadišalo po jutranji kavi. Z Blažem malo počvekava, ravno toliko, da se zdani, nato pa brž v zatrep Repovega kota. Dostop je minil kot bi mignil in že se jugovzhodna stena Planjave postavila na ogled. Pred nama se bohoti smer Humar-Škarja. Ker naju je sonce ves čas spremljalo, ni bilo bojazni, da bi v spodnjem delu kaj nohtalo. Skala za prste obliznit, prehodi lepi in smiselni (vendar se tudi le-te, z lahkoto da malce olepšat! Je že prav, da se tudi kolena za spoznanje omehčajo :) ). Zajeda pa - da se srce nasmeje! Edina slabost, kot pravi Mihelič, so prostrane grede, ki ohromijo bit stene. Levi izstopni kaminček je bil moker, zato sva izstopila po desni poki. Tudi tu sva krenila malce po svoje, namesto da bi se držala rahlo v levo, naju je vleklo v desno. S pomočjo plataste prečke sva le dosegla vrh smeri. Vreme se je poslabšalo, zato sva se odločila, za čimprejšnji povratek v dolino. Super dan je bil! FotoUtrinki

Aha, tkole to gre!

Iz trojke hitr rata kej tazga ;)

Malo gimnastike ne škodi :)

Uživancija v zajedi :)

Planja: Mansarda, VI+/V, 500 m

"If you don't go, you don't have a story!" pravijo! In prav imajo. In prav je, da zgodbe delimo. Vendar ne do potankosti :) In ravno o tem sva z Maretom govorila že na dostopu do stene. Ob pogledu na Planjino severno steno so se mi šibila kolena. Mogočna višina, strmina in monolitnost! Prava velika Stena! Že na začetku sva jo na dostopu urezala malce po svoje, saj sva večji del hodila kar po strugi Mlinarce, dokler se nisva usmerila desno - proti  najini steni. Obratov res nisva imela pretirano navitih, sva bila kar precej pozna. Vstop je bil nekoliko krušljiv in moker. Plezanje je kljub nepopustljivi strmini in nenehnim težavicam potekalo gladko, lenarjenja v smeri ni veliko, Petice je vredno napisati z veliko začetnico. Z orientacijo ni bilo težav. V spodnjem delu je skala res kompaktna, opremljenost ni ravno vrhunska, je pa zadovoljiva. Brez frendov in klinov definitivno ne gre. Iz stene sva izstopila pozno, noč naju je žgečkala po podplatih in ker sva imela do markirane poti  (do GLAVNEGA vrha Planje) še kako uro lažjega (a krušljivega) plezanja, sva se odločila, da bivakirava. Zjutraj nama je megla malce otežila orientacijo, z manjšimi težavami sva dosegla vrh Planje, s tem pa tudi markiran sestop do sedla med Planjo in Razorjem, nato po "misteriozni" strugi Mlinarce do avta. Dva dneva v hribih, nove izkušnje, mešani občutki...

Cilj ne šteje, pomembna je pot!

Štant, nato dva raztežaja, kjer gre zares :)

Tu zapustimo zajedo in krenemo desno, do detajla in naprej čez platke

Monolitnost in strmina

Travnik: Aschenbrenner-jeva smer, VI, 800 m

V sredo sva se z Antetom kar na hitro zmenila za četrtkovo plezarijo. Čeprav me je malo stiskalo, sem komaj čakala, da posežem po nečem težjem. V planu sva imela splezati Svečo v Travniku (VI+, 800 m), vendar sva si zaradi nestabilnega vremena kasneje premislila. Okoli pol sedme zjutraj sva jo mahnila iz Vršiča proti Severni steni Travnika. Ko sva prispela pod steno, sva ugotovila, da bova imela opravka z mokro skalo. Sprva nisva bila čisto odločena kako in kaj, pa vseeno sva se podala do vstopa Aschenbrenner-jeve smeri. Prvi del je bil kopen in mnogo lažji. V srednjem delu pa stvar postane nekoliko resnejša - krepko vertikalna. Tu sva se tudi odločila, da nadaljujeva po Aschenbrenner-ju. V Vilicah so se pojavili prvi problemi, saj je bilo vse mokro in spolzko. Smer je izredno dobro opremljena, sploh na težjih delih. Do Bunkerja gre za res izredno kompaktno plezarijo! Glede na to, da je bila to moja prva "resna" smer in da sem se vmes kar malo matrala, sem zelo uživala. Ko sva opravila s smerjo, sva dosegla še vrh Travnika, sestopila pa zopet na Vršič. Lep dan je bil!

Ante pred prečnico v levo

Dolg moker kamin

Strmo navzgor

Gladka navpična poč

Ključni del smeri

Mala Mojstrovka: Kaminska (IV+/III-IV) in Severni raz (IV/III); 300 m + 300 m

Končno vikend, lepo vreme in frej dej :) No skoraj frej dej, vsaj dopoldan. Z Alenom sva jo mahnila na Vršič. Mal poplezat. Že navsezgodaj naletiva na polno parkirišče. Madonca si rečeva: "Dons se bomo pa tiščal v tistih kaminih!" Pa jo mahneva. Kratek dostop, klanček ravno pravšnji. Nekaj navez pred nama, ki jih prehitiva. Pod steno presenečena ugotoviva, da sva prva. Pred nama se odpre pogled na vrsto kaminov. Že smer sama pove, da gre za kaminsko poplezavanje. No, med drugim tudi "gnetenje"...skozi ozek (ampak reees ozek!), spolzek kamin...nekaj časa poizkušam, za kak cm napredujem, spet spolzim nižje..V pomoč sta dva konca vrvi, vendar jih nočem uporabit. Obupam in nadaljujem po desni. Zgledalo je lahko, vendar niti približno ni bilo. Štirica definitivno ne. Skopo s stopi, pokonci, podrto, vendar opremljeno! In ravno tu se je zalomilo: oprimek mi ostane v rokah in pristanem kakšnih par metrov nižje. Dobra lekcija! K sreči brez poškodb. Naprej pa steče kot po maslu. Vmes sicer zopet naloženo. Na koncu pa poezija - izstopni kamin nama je postregel z zares lepo plezarijo! Časa sva imela še na pretek, sestopila po Hanzovi in zagrizla še v Severni raz, ki nama je nudil prekrasne razglede in lep, kompakten skalni sprehod, sploh zadnja dva raztežaja. Povzpneva se še na vrh Male Mojstrovke, po južni poti sestopiva na Vršič. FotoUtrinki

Severna Triglavska stena, Bavarska smer z izstopom Zimmer-Jahn (VI+, 500 + 300 m)

Ne morem iz svoje kože. Zopet Triglavska stena. Tretjič v dobrem mesecu. Kaj vem kaj me vleče tja...neverjetna energija? Zagotovo ;) Matija Klanjšek (AO Kranj) nama je priporočil Bavarsko..in ni nama bilo treba dvakrat reči. Okrog sedme zjutraj sva bila pred vstopom v smer. Rašičani so že bili v polnem teku. Dve navezi sta že plezali, ena se je ravno pripravljala na štart. Sprva sva začela s plezanjem takoj za njimi, ker pa je bila gneča na štantu, sva se odločila da si bova vzela čas. Spodnji del je res uživaški, saj ponuja kompaktno skalo velikega naklona, na vsakem raztežaju postreže s kakšnimi težavami...skratka, vriskaš od sreče! Pa vendar ni vse potekalo gladko. Mogoče skica v vodničku ni ravno najboljša...kaj pa vem :/ Še predno sva dosegla dno Črnega grabna, sva krenila v levo. In to kar pošteno v levo! Dva raztežaja. Zavedlo naju je sidrišče in urejeno vmesno varovanje s klini - prečila sva po Gorenjski smeri. Strmo navzgor se zablešči klin. V njem vponka. To naj bi bila plata ocenjena z II? Niti pod razno! Pa vendar sva poskusila. Do klina z vponko, se vpela, vendar prehod ni bil ravno najboljši - krušljiv in previsen. Poskusim še po levi steni, kjer najdem dva klina..Strmo, krušljivo...psiha na top! Nekako se zbašem čez, trenje mi dela preglavice, za povrh pa še - podrtija od podrtije...niti ene poke za frende, kamorkoli sem zabila klin, se je razsulo..Nekako le najdem dve poki, naredim štant. Klemen pripleza do mene, jasno nama je bilo, da sva krenila s smeri. Začela se je pot v neznano! Nadaljuje Klemen in išče čim bolj logične prehode. Vmes naleti na nekaj klinov - skopa postrežba, sicer pa kako naj le ne bo, saj praktično nikjer ni bilo možno urediti vmesnega varovanja. Vsaj tam so bili, čeprav oviti v pajčevine. Važno, da je nekdo pred nama tu že bil! Po treh raztežajih plezanja "kar nekje" sva prišla do široke gredine, ki je peljala tako v desno kot v levo. Nadaljevala sva v levo, vseskozi sva sledila klinom. Stezica naju je pripeljala do znanega dela - Wagnerjeve grape. Super! Pa sva rešena! Nadaljevala sva po grapi navzgor, izstopila po Zimmer-Jahnu. Sestopila sva čez Prag - v soju zvezd in čelke. Pa sva jo dobila - lekcijo! Čim preje, tem bolje! Po analizi smeri v vodničku, sva najverjetneje plezala del Spominčice (redko plezana smer, nepreverjena ocena nekje do V, A0)