"If you don't go, you don't have a story!" pravijo! In prav imajo. In prav je, da zgodbe delimo. Vendar ne do potankosti :) In ravno o tem sva z Maretom govorila že na dostopu do stene. Ob pogledu na Planjino severno steno so se mi šibila kolena. Mogočna višina, strmina in monolitnost! Prava velika Stena! Že na začetku sva jo na dostopu urezala malce po svoje, saj sva večji del hodila kar po strugi Mlinarce, dokler se nisva usmerila desno - proti najini steni. Obratov res nisva imela pretirano navitih, sva bila kar precej pozna. Vstop je bil nekoliko krušljiv in moker. Plezanje je kljub nepopustljivi strmini in nenehnim težavicam potekalo gladko, lenarjenja v smeri ni veliko, Petice je vredno napisati z veliko začetnico. Z orientacijo ni bilo težav. V spodnjem delu je skala res kompaktna, opremljenost ni ravno vrhunska, je pa zadovoljiva. Brez frendov in klinov definitivno ne gre. Iz stene sva izstopila pozno, noč naju je žgečkala po podplatih in ker sva imela do markirane poti (do GLAVNEGA vrha Planje) še kako uro lažjega (a krušljivega) plezanja, sva se odločila, da bivakirava. Zjutraj nama je megla malce otežila orientacijo, z manjšimi težavami sva dosegla vrh Planje, s tem pa tudi markiran sestop do sedla med Planjo in Razorjem, nato po "misteriozni" strugi Mlinarce do avta. Dva dneva v hribih, nove izkušnje, mešani občutki...
Cilj ne šteje, pomembna je pot!
 |
| Štant, nato dva raztežaja, kjer gre zares :) |
 |
| Tu zapustimo zajedo in krenemo desno, do detajla in naprej čez platke |
 |
| Monolitnost in strmina |
Ni komentarjev:
Objavite komentar