Planjava: Humar-Škarja, V-, 270 m

Ob šestih zjutraj je najprej zadišalo po jutranji kavi. Z Blažem malo počvekava, ravno toliko, da se zdani, nato pa brž v zatrep Repovega kota. Dostop je minil kot bi mignil in že se jugovzhodna stena Planjave postavila na ogled. Pred nama se bohoti smer Humar-Škarja. Ker naju je sonce ves čas spremljalo, ni bilo bojazni, da bi v spodnjem delu kaj nohtalo. Skala za prste obliznit, prehodi lepi in smiselni (vendar se tudi le-te, z lahkoto da malce olepšat! Je že prav, da se tudi kolena za spoznanje omehčajo :) ). Zajeda pa - da se srce nasmeje! Edina slabost, kot pravi Mihelič, so prostrane grede, ki ohromijo bit stene. Levi izstopni kaminček je bil moker, zato sva izstopila po desni poki. Tudi tu sva krenila malce po svoje, namesto da bi se držala rahlo v levo, naju je vleklo v desno. S pomočjo plataste prečke sva le dosegla vrh smeri. Vreme se je poslabšalo, zato sva se odločila, za čimprejšnji povratek v dolino. Super dan je bil! FotoUtrinki

Aha, tkole to gre!

Iz trojke hitr rata kej tazga ;)

Malo gimnastike ne škodi :)

Uživancija v zajedi :)

Planja: Mansarda, VI+/V, 500 m

"If you don't go, you don't have a story!" pravijo! In prav imajo. In prav je, da zgodbe delimo. Vendar ne do potankosti :) In ravno o tem sva z Maretom govorila že na dostopu do stene. Ob pogledu na Planjino severno steno so se mi šibila kolena. Mogočna višina, strmina in monolitnost! Prava velika Stena! Že na začetku sva jo na dostopu urezala malce po svoje, saj sva večji del hodila kar po strugi Mlinarce, dokler se nisva usmerila desno - proti  najini steni. Obratov res nisva imela pretirano navitih, sva bila kar precej pozna. Vstop je bil nekoliko krušljiv in moker. Plezanje je kljub nepopustljivi strmini in nenehnim težavicam potekalo gladko, lenarjenja v smeri ni veliko, Petice je vredno napisati z veliko začetnico. Z orientacijo ni bilo težav. V spodnjem delu je skala res kompaktna, opremljenost ni ravno vrhunska, je pa zadovoljiva. Brez frendov in klinov definitivno ne gre. Iz stene sva izstopila pozno, noč naju je žgečkala po podplatih in ker sva imela do markirane poti  (do GLAVNEGA vrha Planje) še kako uro lažjega (a krušljivega) plezanja, sva se odločila, da bivakirava. Zjutraj nama je megla malce otežila orientacijo, z manjšimi težavami sva dosegla vrh Planje, s tem pa tudi markiran sestop do sedla med Planjo in Razorjem, nato po "misteriozni" strugi Mlinarce do avta. Dva dneva v hribih, nove izkušnje, mešani občutki...

Cilj ne šteje, pomembna je pot!

Štant, nato dva raztežaja, kjer gre zares :)

Tu zapustimo zajedo in krenemo desno, do detajla in naprej čez platke

Monolitnost in strmina

Travnik: Aschenbrenner-jeva smer, VI, 800 m

V sredo sva se z Antetom kar na hitro zmenila za četrtkovo plezarijo. Čeprav me je malo stiskalo, sem komaj čakala, da posežem po nečem težjem. V planu sva imela splezati Svečo v Travniku (VI+, 800 m), vendar sva si zaradi nestabilnega vremena kasneje premislila. Okoli pol sedme zjutraj sva jo mahnila iz Vršiča proti Severni steni Travnika. Ko sva prispela pod steno, sva ugotovila, da bova imela opravka z mokro skalo. Sprva nisva bila čisto odločena kako in kaj, pa vseeno sva se podala do vstopa Aschenbrenner-jeve smeri. Prvi del je bil kopen in mnogo lažji. V srednjem delu pa stvar postane nekoliko resnejša - krepko vertikalna. Tu sva se tudi odločila, da nadaljujeva po Aschenbrenner-ju. V Vilicah so se pojavili prvi problemi, saj je bilo vse mokro in spolzko. Smer je izredno dobro opremljena, sploh na težjih delih. Do Bunkerja gre za res izredno kompaktno plezarijo! Glede na to, da je bila to moja prva "resna" smer in da sem se vmes kar malo matrala, sem zelo uživala. Ko sva opravila s smerjo, sva dosegla še vrh Travnika, sestopila pa zopet na Vršič. Lep dan je bil!

Ante pred prečnico v levo

Dolg moker kamin

Strmo navzgor

Gladka navpična poč

Ključni del smeri