Mala Mojstrovka: Kaminska (IV+/III-IV) in Severni raz (IV/III); 300 m + 300 m

Končno vikend, lepo vreme in frej dej :) No skoraj frej dej, vsaj dopoldan. Z Alenom sva jo mahnila na Vršič. Mal poplezat. Že navsezgodaj naletiva na polno parkirišče. Madonca si rečeva: "Dons se bomo pa tiščal v tistih kaminih!" Pa jo mahneva. Kratek dostop, klanček ravno pravšnji. Nekaj navez pred nama, ki jih prehitiva. Pod steno presenečena ugotoviva, da sva prva. Pred nama se odpre pogled na vrsto kaminov. Že smer sama pove, da gre za kaminsko poplezavanje. No, med drugim tudi "gnetenje"...skozi ozek (ampak reees ozek!), spolzek kamin...nekaj časa poizkušam, za kak cm napredujem, spet spolzim nižje..V pomoč sta dva konca vrvi, vendar jih nočem uporabit. Obupam in nadaljujem po desni. Zgledalo je lahko, vendar niti približno ni bilo. Štirica definitivno ne. Skopo s stopi, pokonci, podrto, vendar opremljeno! In ravno tu se je zalomilo: oprimek mi ostane v rokah in pristanem kakšnih par metrov nižje. Dobra lekcija! K sreči brez poškodb. Naprej pa steče kot po maslu. Vmes sicer zopet naloženo. Na koncu pa poezija - izstopni kamin nama je postregel z zares lepo plezarijo! Časa sva imela še na pretek, sestopila po Hanzovi in zagrizla še v Severni raz, ki nama je nudil prekrasne razglede in lep, kompakten skalni sprehod, sploh zadnja dva raztežaja. Povzpneva se še na vrh Male Mojstrovke, po južni poti sestopiva na Vršič. FotoUtrinki

Severna Triglavska stena, Bavarska smer z izstopom Zimmer-Jahn (VI+, 500 + 300 m)

Ne morem iz svoje kože. Zopet Triglavska stena. Tretjič v dobrem mesecu. Kaj vem kaj me vleče tja...neverjetna energija? Zagotovo ;) Matija Klanjšek (AO Kranj) nama je priporočil Bavarsko..in ni nama bilo treba dvakrat reči. Okrog sedme zjutraj sva bila pred vstopom v smer. Rašičani so že bili v polnem teku. Dve navezi sta že plezali, ena se je ravno pripravljala na štart. Sprva sva začela s plezanjem takoj za njimi, ker pa je bila gneča na štantu, sva se odločila da si bova vzela čas. Spodnji del je res uživaški, saj ponuja kompaktno skalo velikega naklona, na vsakem raztežaju postreže s kakšnimi težavami...skratka, vriskaš od sreče! Pa vendar ni vse potekalo gladko. Mogoče skica v vodničku ni ravno najboljša...kaj pa vem :/ Še predno sva dosegla dno Črnega grabna, sva krenila v levo. In to kar pošteno v levo! Dva raztežaja. Zavedlo naju je sidrišče in urejeno vmesno varovanje s klini - prečila sva po Gorenjski smeri. Strmo navzgor se zablešči klin. V njem vponka. To naj bi bila plata ocenjena z II? Niti pod razno! Pa vendar sva poskusila. Do klina z vponko, se vpela, vendar prehod ni bil ravno najboljši - krušljiv in previsen. Poskusim še po levi steni, kjer najdem dva klina..Strmo, krušljivo...psiha na top! Nekako se zbašem čez, trenje mi dela preglavice, za povrh pa še - podrtija od podrtije...niti ene poke za frende, kamorkoli sem zabila klin, se je razsulo..Nekako le najdem dve poki, naredim štant. Klemen pripleza do mene, jasno nama je bilo, da sva krenila s smeri. Začela se je pot v neznano! Nadaljuje Klemen in išče čim bolj logične prehode. Vmes naleti na nekaj klinov - skopa postrežba, sicer pa kako naj le ne bo, saj praktično nikjer ni bilo možno urediti vmesnega varovanja. Vsaj tam so bili, čeprav oviti v pajčevine. Važno, da je nekdo pred nama tu že bil! Po treh raztežajih plezanja "kar nekje" sva prišla do široke gredine, ki je peljala tako v desno kot v levo. Nadaljevala sva v levo, vseskozi sva sledila klinom. Stezica naju je pripeljala do znanega dela - Wagnerjeve grape. Super! Pa sva rešena! Nadaljevala sva po grapi navzgor, izstopila po Zimmer-Jahnu. Sestopila sva čez Prag - v soju zvezd in čelke. Pa sva jo dobila - lekcijo! Čim preje, tem bolje! Po analizi smeri v vodničku, sva najverjetneje plezala del Spominčice (redko plezana smer, nepreverjena ocena nekje do V, A0)

 

Igličeva smer v Mali Rinki, V, 350 m

15. avgust...polno ljudi vsepovsod...v hribih, na morju, v restavracijah...tudi midva s Klemnom sva jo navsezgodaj mahnila v Preddvor malce pofrikat, preden se odpravim na delo. Opis smeri s samimi superlativi v Miheličevi knjigi nama ni dal miru, zato sva se kar na hitro zmenila, da jo naslednji dan pobriševa malo višje - v steno Male Rinke. Logarska. Do Okrešlja sva kar hitro prisopihala, v miru pokofetkala, nato pa zagrizla do vstopa v smer. Žreb je določil, da s prvim raztežajem začnem jaz. Na začetku je malce nohtalo, spodnji del je bil nekoliko krušljiv, pa vendar uživaški. Smer je na detajlu razsipna s klini. Na koncu, za posladek pa, kot pravi Mihelič, nama je smer postregla s prekrasno kompaktno štirico. Ko sva sestopila do koče na Okrešlju, je začelo liti kot iz škafa. Ob dobri družbi koroških planincev in planink in seveda pivu sva čakala, da se izlije, vendar je slabo kazalo..do doline je pa nekako bilo potrebno priti..le kako, da bi bila čim manj mokra? ...več v fotodnevniku...

Velika Baba - Nova Centralna smer, (IV+, 700 m)

Ker sva se s Klemnom malce predolgo zadržala v brlogu, je Triglavska stena padla v vodo. Zato je bilo treba iti malo bližje. Na Jezersko. Velika Baba. Kratek, položen dostop. Imenitno, kompaktno plezanje. Na trenje, kot nalašč zame. Smer je opremljena s svedrovci, pa tudi za orientacijo je super poskrbljeno. No, kar malce kičasto! Ker sva imela 80 metrsko vrv, sva po večini vlekla po dva raztežaja skupaj, kar pomeni da sva imela opravka s trenjem. Pa nič zato, treba se je kalit :) Za nama so bile še tri naveze. Ker nama je bil dež za petami, sva se odločila, da se na vrh ne povzpneva. Sestopila sva po ferrati do koče na Ledinah. Vmes naju je kar dobro napralo, tako da naju je topel čajček z dodatkom kar dobro ogrel. Za dušo pa sva poslušala še izjemen koncert klasične glasbe. Tako malo je potrebno, da je dan popoln! FotoUtrinki

Ojstrica, SZ stena - smer Debelakove (IV/III, 510 m)

V petek zvečer z Dejanom še nisva čisto dorekla kam bi šla plezat naslednji dan..kolebala sva med Skuto in Ojstrico. Ker se nama ni ljubilo nekaj na veliko lazit v hrib, sva se odločila za Ojstrico. In zjutraj sva skoraj doživela šok...narasla Savinja, polno kamenja po cesti, podrta drevesa, vlaga...torej, ni bilo dvoma - ponoči je moralo biti kar pestro tod okoli, pri nas pa ne duha ne sluha o kakšnem neurju. Pa vseeno, če bo pač mokra skala, jo bova zakorakala po Kopinškovi na Ojstrico. Pripravila sva opremo, oprtala nahrbtnike in sva šla...proti Klemenči Jami. Po dobri uri in pol hoje sva obstala pred strmo in mogočno Severno steno Ojstrice. Priznam, da naju je kar pošteno stisnilo, zato sva se odločila, da Severno steno prihraniva za naslednjič, ko bova malo bolj "podkovana". Zakorakala sva proti Zahodni steni. Skala je bila presenetljivo -  suha! V spodnjem delu je potrebna precejšnja mera pazljivosti, saj plezaš po Nemški grapi, ki je zaradi naloženega kamenja interesantna le pozimi. Tudi srednji del je precej naložen. Uživancija se začne pri zadnjih treh raztežajih, ko se stena končno postavi pokonci. Skala v zgornjem delu je dobra, vendar ne kompaktna. V smeri sva našla en sam klin. Sestopila sva po Kopinškovi poti. FotoUtrinki

Zelena luč za nabiranje vzponov - julij

Alpinistična šola je šla počasi h koncu, da pa je uspešno opravljena, moramo seveda narediti izpite - tako praktične, kot tudi teoretične, ki zajemajo zimsko in letno tehniko. Zraven sodi tudi izpitna tura. Le to sem uspešno opravila 5. julija. Z Damjanom Kočarjem sem plezala Zgornji steber (IV-/II-III, 160 m) s Šijo Brane (I-III, 300 m), za sestop sva si izbrala Bosovo grapo (II, 500 m). Tako sem postala mlajša pripravnica, kar pomeni, da sem dobila zeleno luč za nabiranje vzponov - od tega dne dalje, mi je dovoljeno plezati v vodstvu. Z alpinistom Janezom Levcem sva se še tisto soboto podala v Severno steno Triglava. Preplezala sva Nemško smer s Zimmer - Jahnovim izstopom (IV-/III, 800 m). Kolegi z AO Kranj niso mogli prehvaliti Begunjske Vrtače in njene slavne Šentanske smeri (V+/III-IV). S Klemnom sva ugotovila, da je zares markantna. Z Dejanom sva plezala tudi v Klemenči peči (Sarty: V+, 110 m); Snorky: VI-/V+, 110 m). 18.7. sem se znova vrnila v dolino Vrat, tokrat v Zahodno Triglavsko steno. Z Maretom sva plezala Spominsko smer Sandija Wisiaka (V, 600 m). Da ne bom imela samo moške družbe v hribih, sva se tudi s Katjo zmenili, da nekaj splezava skupaj. Ker sva bili časovno omejeni, sva se odločili za Veliki vrh nad Dleskovško planoto.Torej - kratko in sladko! Plezali sva Sončno smer (IV+, 100 m). Gre predvsem za platke, moram pa priznati, da sva smer malce začinili, saj sem v drugem raztežaju krenila preveč v desno. Strinjali sva se, da je najina varianta nekoliko težja od omenjene smeri...julijski plezalni utrinki so na voljo v galeriji..